“Program razlastninjenja delavstva vedno poteka na enak način: najprej je zakon, ki naj bi odpravil »dediščino komunizma«. Zakon je pameten in plemenit, ljudje ga podpremo, ker naj bi tudi nam razdelil nekaj premoženja. Sčasoma se pokaže, da zakon dopušča anomalije, da premoženje odteka zgolj k eni skupini ljudi, drugi pa ostajajo brez pravic. Odločevalci se delajo nevedne in nemočne, anomalije dolgo dopuščajo. Ko se žrtve teh anomalij začnejo oglašati, politiki krivijo njih same – zakaj pa niso pravočasno oddali papirjev, zakaj niso bolje investirali certifikatov, zakaj niso kupili stanovanja, se prekvalificirali za boljšo službo? In šele ko so jim vse pobrali, se začnejo pogovarjati o »omejevanju spornih praks«. O tem se pogovarjajo desetletja. Morda se na koncu žrtvuje enega ali dva krivca. Premoženjsko ne odgovarja nihče, še najmanj tisti, ki so zakon napisali. Nam pa je izguba prikazana kot obžalovanja vredna napakica. Spodrsljaj, ki se ne bo nikoli več ponovil.
Učinek takšnega razrednega zatiranja je, da se težko s prstom pokaže na krivca. »Demokratizacija« za razlaščene delavce dejansko pomeni le to, da je odgovornost za zatiranje razpršena med različnimi sferami odločanja in med ideološkimi nasprotniki. A če razumemo izbris, nam postane jasen celoten modus operandi tranzicijskih razrednih zatiralcev. Krivca ne vidimo več zgolj v karikaturnem zlikovcu Janši niti v abstraktni kategoriji »kapitalizma«. Krivci so arhitekti našega sistema – razred politikov, direktorjev in menedžerjev, ki so kolaborirali pri napadu na delavstvo in to počnejo še danes.”
Celoten esej si preberite na Disenzu.