Leto in pol dni trajajoč proces reševanja situacije prekarnih delavcev z Ministrstvom za kulturo bi lahko povzeli v enem stavku: en korak naprej, dva koraka nazaj.
Začetek pogovorov o kolektivni pogodbi samozaposlenih v kulturi je bil pomemben korak v smeri reševanja krize v sektorju. Za to je imelo ministrstvo končno tudi ekipo, ki se je zavezala, da mora na tem področju nekaj storiti, ter tudi ustreznega sogovornika na strani samozaposlenih delavk in delavcev v kulturi: reprezentativni sindikat ZASUK. Za sklep kolektivne pogodbe imamo tudi pravno podlago v novih evropskih smernicah.
A komaj so stekli prvi pogovori, so koraki že začeli zastajati – ministrstvo je našlo izgovor v tem, da mora poiskati zakonsko podlago za kolektivna pogajanja. V dobri veri, da si rešitev želijo, smo sindikati stopili korak nazaj in bili pripravljeni počakati. V tem času je zaživela delovna skupina, ki je lansko poletje zagrizla v problematiko, temeljito preučila situacijo in pripravila konkretno, operativno in z zakoni skladno vsebino obljubljene kolektivne pogodbe. Živeli smo v prepričanju, da se vendarle pomikamo naprej.
Koraki pa so popolnoma zastali, ko je vlada po mesecih odlašanja z zakonsko spremembo zavrnila predlagani člen o kolektivnih pogajanjih. Sindikati smo tudi to dejstvo sprejeli in predlagali nov kompromis: v redu, bomo namesto kolektivne pogodbe sprejeli tudi reševanje stanja preko uredbe, do takrat pa naj se vendarle z dogovorom med pristojnim ministrstvom in sindikati zaščiti delavce in delavke. Ministrstvo je predlog sprejelo in ponovno smo verjeli, da se kljub močno upočasnjeni hoji vendarle premikamo k cilju.
Z včerajšnjim dnem pa smo izvedeli, da je tudi za to rešitev potrebna zakonska podlaga, ki pa seveda ne obstaja. Tako nam dejansko ni bilo ponujeno drugega kot dogovor, ki nima ne učinkov, ne garancij, poleg tega pa negira nekatere že dogovorjene vsebine izpred leta dni, ko smo se na vse pretege trudili, da bi našli rešitve, ki bi bile ustrezne tako za samozaposlene kot za ministrstvo.
Tako smo leto in pol kasneje prehodili pot, ki nas je pripeljala natanko tja, kjer smo bili na začetku. Smo brez kolektivne pogodbe, brez uredbe, brez premostitvenega sporazuma in brez usklajenih vsebin. Imamo le dobre namene in kilometre zapisnikov, katerih sklepi očitno ne pomenijo nič. Vmes se je zgodilo zgolj to, da se je zaradi neplačevanja in podplačevanja revščina med samozaposlenimi še povečala, funkcionarjem na drugi strani mize pa so se plače povišale – za to kakopak ni bilo potrebno iskati novih in novih zakonskih podlag.
V tej točki zato ne moremo predlogov ministrstva brati drugače kot kupovanje časa in ustvarjanje občutka, da se nekam premikamo, medtem ko smo vseskozi na točki nič. Njihov mandat se bo po dopustih stekel v zadnje predvolilno leto, prebivalci pa ne bomo videli obljubljene Varnosti, ampak Stvarnost – ne blaginjo in mir, pač pa revščino in prekarnost.
V priponki celotna izjava za medije z rekonstrukcijo razvoja dogodkov v zadnjem letu in pol in komentarjem vseh treh sindikatov.