Ko ob prvomajskih proslavah poslušamo slavnostne govore politikov in tudi sindikalnih vodij, lahko dobimo občutek, kot bi bili tisti divji proleterski boji za 8-urni delavnik stvar davne zgodovine. Kot da so politiki danes na strani delavcev in jih skrbi le za njihovo dobrobit, kot da danes kapital in delo prijetno sobivata, in je morebitna razhajanja interesov možno mirno zgladiti za pogajalsko mizo. Štrajki, barikade, sabotaže in mednarodno usklajene ulične manifestacije, s katerimi so delavci nekoč izborili dostojne standarde, naj bi bili danes nepotrebni. O vsem tem se danes za prvi maj sploh ne govori.
Toda ravno ob spominu na borbo za 8-urni delavnik, bi nam moralo postati jasno, kako agresivno država in kapital v resnici pritiskata na delavce, in kako nezadosten je sindikalni odziv. Koliko ljudi poznate, ki dejansko delajo le 8 ur? Za mnoge je bolj naravno, da si svojih delovnih ur niti ne beležimo, saj smo vendarle “fleksibilni” in “samostojni”… Zunanji izvajalci podjetij lahko delamo na projektih za vikende in praznike, dostavljalci vozimo hrano na domove od jutra do večera, uslužbenci odgovarjamo na maile in dvigamo telefone ob vseh urah v dnevu, in nihče ne vpraša čistilke, koliko ur je ta dan že opravila. To je realnost današnjega prekariziranega delavnika, vse bolj pa se takemu standardu približujejo tudi delavci v rednih zaposlitvenih razmerjih. K temu dodajmo še razgradnjo javnih sistemov sociale, zdravstva, šolstva in kulture, ter nebrzdano uničevanje planeta, pa vidimo, da imamo danes vse prej kot prijetno sobivanje kapitala in dela.
To žalostno stanje, s katerim naši šefi dobesedno uničujejo fizično in psihično zdravje tisočih in tisočih ljudi, ni nastalo samo od sebe. Generacije politikov vseh barv so pridno sprejemale lastnikom prijazno zakonodajo, fleksibilizacijo zaposlitev, daljšanje delavnikov in krajšanje seznama pravic. In generacije sindikalnih vodij so opuščale najučinkovitejše metode delavskih bojev – namesto organizacije štrajkov in zasedb so raje organizirali pogovore in seminarje. Se lahko torej čudimo, da smo delavci izgubili pravice, ki so si jih naši predhodniki izborili?
Vse več se nas tega stanja zaveda. In ne verjamemo lepim besedam politikov in birokratov, ki se pretvarjajo, da s prijaznim dialogom s šefi rešujejo vse naše probleme. Ne vidimo rezultatov tega dialoga. In vse več nas je spregledalo, da nihče ne bo rešil naših težav namesto nas. Ni naključje, da smo se začeli povsem mimo ustaljenih političnih struktur povezovati delavci iz prekariziranih sektorjev – ustvarjalci, dostavljalci, agencijski delavci, novinarji in drugi smo letos vsi stopnjevali sindikalno organiziranje na terenu! Čaka nas še veliko dela, ampak ključno je, da smo borbo za dostojno življenje vzeli v lastne roke. Od nas, ne od politikov in funkcionarjev, je odvisno, v kakšni prihodnosti bodo živeli naši otroci. Ob mednarodnem prazniku dela pa se moramo tudi spomniti, na kakšen način so si zmage nekoč priborili naši predhodniki.
Foto: Prvomajska proslava ZASUK-a in tovariških organizacij 29.4.2023