Kako sem postal socialist in drugi spisi
Dobil sem oni dan prav vljudno vabilo, da naj napišem kaj lepega za »dober namen«. Nič ne lažem, da toliko časti in hvale, kakor so mi jo zapeli v tistem pismu, še nisem slišal, ne bral nikoli poprej. Te nezaslužene glorije migljajoči repek pa je bil, da naj pišem zastonj. Nikakršna mila prošnja ni to bila, temveč bilo je trdno pričakovanje, bila je vera v stvar, o kateri je sploh vsak dvom izključen, zoper katero bi vsak upor bil smrten greh. Jaz nisem ne pisal, niti ne odpisal; in prepričan sem, da me zdaj ti botri »dobrega namena« smatrajo za pusteža brez srca in brez idealov. – Čisto osebno, v hiši, je stvar zame in pač za vsakogar med nami brž odpravljena: prijatelj, če si v sili, na, še skuknjo si vzemi! – Ali to je, da stvar ni osebna, temveč da je hudo očitna in da izvira iz nečistih studencev. -Tisti dobrotnik, ki se mu je zdelo naturno in pravično, da poetje pojejo zastonj in za njegov dobri namen, prav gotovo ni poprej stopil v papirnico, v tiskarnico in v knjigoveznico: »Daj mi, o rodoljub, papir zastonj, stavce zastonj, platno zastonj – za dober namen!« Prav gotovo ni bil stopil k njim, ker je sam natanko občutil, da bi mu ne bili dali papirja, ne stavcev, ne platna, temveč vse kaj drugega. K poetom pa je šel in si spotoma ni kar ničesar mislil; šel je; in če si je vendarle kaj mislil, ga je ta misel milo pobožala po srcu ter mu rekla, da opravlja zaslužno delo za narod in človeštvo nasploh. – Ali vse to je le zunanja plat te nevšečne stvari. Poglavitno je, da ta dobrotnik, ki je nameraval uganjati dobrotljivost na stroške poetov in njih umetnosti, ni edini svoje sorte, temveč da je storil nekaj čisto naravnega, razumljivega in navadnega, ravnal zavedno ali nezavedno v zmislu in po šegah svoje in prejšnje dobe. Po šegah svoje in mnogotere prejšnje dobe je ravnal dobrotnik, ko je smatral umetnikovo delo za golo potrato časa, za otroško igračkanje, ki se poda resnim ljudem le ob posebno veselih urah, ob praznikih, godovih in svatbah ter je zatorej očitno znamenje neresnega, izgubljenega, za vsako pametno reč nesposobnega človeka, če se ukvarja z umetnostjo noč in dan, do konca in kraja, in se ne zmeni za nobeno koristno opravilo. Advokat, duhovnik, profesor, uradnik, sploh človek uglednega stanu … o, če ob uri, ko ga ne teži peza podnevnega dela, izžgoli pesemco ter jo pošlje med ljudi, je zaslužen delavec za narodovo kulturo in narod mu je hvaležen, bodisi že pesemca kakoršnakoli. Če se mlad človek zamakne v hčerko božjo, pozabi na vse drugo, služi edino le nji ter nazadnje umrje za jetiko in od vsega hudega, je senca, ki gre mimo in ni vredna spoštovanja, bodisi njegovo delo že kakoršnokoli. Tako je sodil oče Bleiweis in tako sodijo še dandanašnji vsi, ki so njegovi pravi dediči; teh dedičev ter njih otrok in vnukov pa je med nami brez števila. Navidez je v taki sodbi in v takem razlikovanju široko zevajoče protislovje. Navidez le! Kajti v resnici je v tem razlikovanju pravo jedro njih naziranja o umetnosti in o duševni kulturi naroda: umetnik ni delavec po svojem stanu in poklicu, umetnina ni delo, ki ga je treba pošteno plačati, kakor vsako drugo delo, temveč umetnik je nekakšne vrste vaški šaljivec, njegovo delo pa je pisana igračka, brez katere pameten človek lahko izhaja. – Toda na tej steni tudi še ni kljuka, na katero je treba obesiti to staro, zakrpano suknjo. – Duh očeta Bleiweisa je živel tudi v Koseskem in živi v Koseskega dedičih, zastonjkarjih. Po mojih mislih so zastonjkarji hujši grešniki od dobrotnikov. Delavec, ki zavrže svoje delo, ga ponuja brez plačila, tak delavec ne spoštuje svojega dela in res je to njegovo delo ponavadi le toliko vredno, kolikor ga ceni delavec sam. Tako ravnanje nikakor ni osebna stvar zastonjkarja. Z njim pohujšuje dobrotnike, ter jim daje potuho v njih nazorih o umetnosti in umetnikih. Obenem pa tudi škoduje resničnim umetnikom, ker spravlja nih pošteno delo ob tržno ceno; nič se ne razlikuje od fabriškega delavca, ki iz ponižnosti, ali pa iz neumnosti dela napol zastonj, dokler ga tovariši po vsej pravici ne vržejo na cesto. – Zastonjkarstvo je eno izmed znamenj nekulture; zato je čas, da mu napravimo konec enkrat za vselej. –
(1917)
Ilustracija: Samira Kentrić