Ko upoštevamo še vse stroške dela, inflacijo in naraščajoče najemnine, se včasih zdi, kot da samozaposleni plačujemo, da lahko delamo.
POSLANICA ZASUKA OB PRVEM MAJU IN NAPOVEDI PROTESTA “PRVI MAJ DELAVSTVU NAZAJ!”
Kulturno-ustvarjalni delavci združeni pod sindikati Zasuk, Glosa in SVIZ, smo lansko pomlad pristopili k vladi, specifično k Ministrstvu za kulturo, da bi se pogovorili o nevzdržnem stanju v našem sektorju. Takrat je padla odločitev, da je edina prava rešitev proti strahovitemu izkoriščanju, naraščajoči revščini in izgorelosti delavcev kolektivna pogodba, ki bo določila minimalne standarde za zunanje izvajalce javnih kulturnih zavodov, agencij in skladov.
Razlogi za takšno rešitev so številni.
V času, ko je v Sloveniji rekordno nizka brezposelnost, imamo že več kot 100.000 samozaposlenih, številni od nas so v prikritih delovnih razmerjih. Teh 100.000 delavcev nas je povsem samoobremenjenih. Sami si krijejmo stroške dela, kot so prevoz in malica, stroški delovnih prostorov, opreme, materiala, pa tudi računovodske in administrativne stroške, da o prispevkih in davkih sploh ne govorimo. Vse to so obvezni stroški, brez katerih samozaposleni sploh ne moremo oziroma ne smemo delati. Tako ni čudno, da o dopustu in bolniški, kaj šele o dodatnem izobraževanju ali regresu, sploh ne razmišljamo, saj si jih ne moremo privoščiti. Prav tako pa si ne moremo privoščiti prihrankov, ki bi nudili varnost v obdobjih, ko ne moremo delati, četudi ne po lastni krivdi.
Vse to prinaša težke socialne posledice, negotovost, trajna obolenja in druge anomalije. Velik del kulturno-ustvarjalnih delavcev živi pod pragom revščine, polovica pa jih razmišlja o odhodu iz našega sektorja. K temu seveda prispevajo delodajalci, ki najemajo naše delo za slaba plačila, med njimi tudi javni zavodi – leta 2022 je bilo po podatkih Poligonove raziskave kar 40 odstotkov sodelovanj zunanjih delavk in delavcev z javnimi institucijami zelo slabo ali pa sploh ne plačanih. Ko upoštevamo še vse stroške dela, inflacijo in naraščajoče najemnine, se včasih zdi, kot da plačujemo, da lahko delamo. Po naših izračunih bi vsak samozaposleni v kulturi moral prejeti 2,2-kratni bruto znesek kot je tisti, ki ga za primerljivo delo prejme redno zaposleni, da bi bili stroški dela dejansko pokriti.
Leta 2020 je po našem sektorju udarila še pandemija, ki nam je za nekaj časa vzela delo. Takrat je na pomoč priskočila država z nujno pomočjo, ki jim je vsaj malce olajšala preživetje v času, ko se je svet ustavil. Ta ista država danes od mnogih zahteva, da to pomoč vrnejo, ker da niso izkazali zadostnega padca prometa, četudi so bili na pragu revščine. Med njimi so tudi takšni, ki svoje upravičenosti do pomoči ne morejo dokazati, saj so bili na primer leto pred začetkom pandemije brez prihodkov ali pa s tako nizkimi prihodki, da je bilo leta 2020 težko zaslužiti manj (in preživeti). Tudi ti, socialno najbolj ranljivi samozaposleni, morajo letos državi vrniti pomoč z obrestmi!
Ta množica delavcev, ki delamo v skrajni negotovosti, da si krijemo vse stroške lastnega dela, in ki najbolj občutimo udarec vsakršnih kriz, pa se do zdaj ni mogla niti kolektivno pogajati in zastopati svojih interesov! Za nas ne veljajo nobeni enotni standardi, ne ščiti nas nobena pogodba. Zato smo se odločili, da je skrajni čas, da premagamo individualizem in atomiziranost našega sektorja, se sindikalno organiziramo in se začnemo pogajati.
Za nami je predpogajalski proces za kolektivno pogodbo z Ministrstvom za kulturo, ki bo prvič urejala plačilne in delovne standarde samozaposlenih v kulturi in drugih zunanjih izvajalcev. Pred nami so pogajanja, ki bodo dogovor dokončno spravila v veljavo. Vmes pa je minilo že leto dni, v katerem se predlogi počasi kotalijo iz enega vladnega kabineta do drugega in nazaj. Vladi se očitno ne mudi z reševanjem položaja delavcev tako kot se nam, ki se vsak dan spopadamo z vse težjimi pogoji dela.
Zato tistim, ki vlečejo korake sporočamo: samozaposleni nismo več neorganizirani posamezniki, ki bomo tiho čakali na morebitno usmiljenje! Izkoriščanju in bedi v našem sektorju bomo zlepa ali zgrda naredili konec!
Živel 1. maj! Prvi maj delavstvu nazaj!
Se srečamo na protestu, 1.maja ob 16ih na Kongresnem trgu!
