“Pri nas kulturni in ustvarjalni sektor že slabi dve leti zastopa sindikat ZASUK, ki se je za izboljšanje razmer zadnje leto in pol skupaj s sindikatoma Glosa in Sviz pogajal z ministrstvom za kulturo. V prepričanju, da imajo na drugi strani končno ljubečega in odzivnega partnerja, so si postavili visoke cilje: sprva so si prizadevali za ureditev kolektivne pogodbe, ki je po njihovem mnenju mogoča že po zdaj veljavni zakonodaji. Ministrstvo je zagovarjalo stališče, da je potrebna nova zakonska podlaga, kar so sindikati sprejeli, vendar so nato nanjo zaman čakali, vse dokler vlada ni zavrnila predlaganega člena o kolektivnih pogajanjih. Sindikati so nato predlagali, da bi kolektivno pogodbo nadomestili z uredbo, ki naj bi bila sprejeta na začetku leta 2025, v premostitvenem obdobju pa bi kulturne in kreativne delavke in delavce zaščitili z dogovorom med ministrstvom in sindikati.
Vladni pogajalci so ta predlog sprejeli, v osnutku dogovora pa nekaj tednov pozneje določili tako pozen datum njegovega začetka veljave (januar prihodnje leto), da ta v praksi ne bi opravljal funkcije premostitvene zaščite. Na sestanku, ki je sledil, se je vladna stran spomnila, da je treba dogovor še medresorsko uskladiti, in ugotovila, da manjka ustrezna zakonska podlaga tudi za uredbo. Tako medresorsko usklajevanje kot spreminjanje zakonodaje seveda terjata dodaten čas in nadalje odlagata učinkovito ureditev problematike. Na tej točki so sindikati, prepričani, da gre za taktiko zavlačevanja, pogajanja protestno prekinili in zapustili sestanek.
Če so bila pretekla pogajanja res »en korak naprej, dva koraka nazaj«, kot jih opisuje ZASUK, sindikat z njihovo prekinitvijo ni izgubil ničesar. Nasprotno: zavrnil je položaj, v katerega ga je (z velikim razumevanjem in naklonjenostjo – kot vsak sadist) silila oblast s svojo inercijo in zavzel aktivno pozicijo. Razhod je boljši kot vztrajanje v toksični zvezi, žalovanje od čakanja, jasnost pogubnega položaja pa od mučnega suspenza in nemočnega upanja.”
Celoten komentar si preberite v Delu.