Kongresni trg in ulice Ljubljane, 8. marec ob 16ih
Govor naše članice Anastazije Leščak na Protest 8. marec: Če naše delo ni nič vredno, protestiramo!
Sem Anastazija Leščak, sem študentka, ki se kot amaterka ukvarjam z gledališčem in sem članica sindikata ZASUK!
SEM UMETNICA, a za svoje delo kot umetnica zelo redko dobim kakršnokoli plačilo.
V kulturnem sektorju je ogromno del, ki jih kot družba sploh ne vidimo oz. jih ne priznavamo za delo. Videni so samo končni produkti. Realnost pa je takšna, da je v ozadju ogromno ur dela, več tednov in mesecev vaj, postavljanja opreme, vožnje iz lokacije na lokacijo, iskanje prostorov, prilagajanje urnikov… Ponavadi je plačan samo rezultat, proces dela pa ne.
SEM UMETNICA, a s kolektivi, v katerih sem aktivna, težko najdemo prostore za ustvarjanje, saj je javnih in stroškovno dostopnih prostorov občutno premalo, ostali pa so predragi. Tako lahko ustvarjajo po večini le tisti, ki imajo dovolj denarja, da si takšne prostore privoščijo oz. jih imajo celo v svoji lasti. Iskanje prostorov se ponavlja iz projektna v projekt. Razlike med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimamo, postajo iz leta v leto večje.
SEM UMETNICA, a se moje delo, ker nisem profesionalna igralka, večkrat ne priznava kot umetniško delo, kot “prava umetnost”. Ustvarjanje in tudi konzumiranje umetnosti v kapitalizmu je rezervirano le za buržoazijo. Ta določa, kaj je in kaj ni prava umetnost ter postavlja kriterije in merila. A te umetnosti ne zanimajo delavci – torej ljudje, ki s svojim delom proizvajajo vse, kar kot družba potrebujemo. Ti umetniki redko spregovorijo o vse večjem prepadu med bogatimi in revnimi, o nevzdržnih razmerah, v katerih dela ogromno število delavk in delavcev pri nas in po svetu.
SEM UMETNICA in se zavedam, da je tudi delo v umetnosti – delo – tako kot vsako drugo. Zato si skupaj z ostalimi delavkami v sindikatu ZASUK prizadevam za izboljšanje delavskih pogojev v kulturno-umetniškem sektorju. Predvsem pa se zavzemamo za demokratizacijo umetniškega ustvarjanja, ki naj postane dostopno vsem delavkam in delavcem. Zato je nujna borba za krajše delovnike in več prostega časa!
SEM UMETNICA, ampak sem zraven tudi študentka. Umetnost postaja vedno manj dostopna tudi nam, študentom. Skozi kulturo vidiš svet še na drugačen način, pa nam to postaja vedno manj dosegljivo.
Na 8. marec, dan delovnih žensk, zato opozarjamo, da umetnost mora postati revolucionarna. To pa lahko dosežemo le, če se umetnice končno vključimo v delavsko gibanje in postanemo del njega. Se z ramo ob rami s čistilkami, trgovkami, kuharicami in vsemi ostalimi borimo proti kapitalističnemu izkoriščanju in razredni družbi, ki zatira naša življenja. Izborimo družbo enakosti in solidarnosti.
NAJ ŽIVI DELAVSKA BORBA, NAJ ŽIVI 8. MAREC VSAK DAN.
