Danes smo na Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije z borbenimi sindikati na tiskovni konferenci izpostavili ključne slabosti pod mizo usklajene pokojninske reforme. Preberite si skupno izjavo indikata poklicnega gasilstva Slovenije, Sindikata kulture in narave Slovenije Glosa, Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije, Sindikata državnih organov Slovenije, Sindikata gostinstva in turizma Slovenije, Sindikata delavcev trgovine Slovenije, Sindikata ZASUK ter Iskre in Cedre: “Dovolj je kompromisov na račun naše prihodnosti! Dovolj imamo skritih dogovorov in izključevanja delavcev!”
Sklenitev dogovora, ki prinaša dvig starostne meje iz 60 na 62 let (40 let delovne dobe) in iz 65 na 67 let (min. 15 let delovne dobe), podaljšanje obdobja za izračun pokojninske osnove iz 24 let na 35 let, spremembo usklajevanja pokojnin z zmanjšanjem vpliva rasti plač ter nespremenjeno prispevno stopnjo za delodajalce, ki plačujejo 8,85 % (skoraj pol manj kot delavci 15,50 %), gre izrazito v škodo delavcev in upokojencev in je v prid delodajalcem oz. lastnikom kapitala.
Na petkovi seji predsedstva SPGS so sindikalni zaupniki poklicnih gasilskih enot z mandati članstva izrazili veliko razočaranje nad sklenjenim dogovorom Vlade RS in socialnih partnerjev. Posebno razočaranje in jeza sta bila izkazana sindikalnim podpisnikom, še posebej predstavnikom ZSSS, ki so ekspresno hitro pristopili k podpisu Dogovora, mimo transparentnih usklajevanj s sindikati, ki tvorimo ZSSS, brez možnosti, da se o usodnih spremembah zakonodaje resno in odgovorno posvetujemo s sindikalnim članstvom, ki jih bodo te spremembe doletele.
Sindikati zavračamo nepoštene in škodljive spremembe pokojninske zakonodaje. O našem odzivu smo obvestili vseh ostalih 21 sindikatov, s katerimi tvorimo Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, ter jih povabili, da se nam na novinarski konferenci pridružijo.
Sindikati in organizacije ob sprejemu dogovora o reformi pokojninskega sistema ne moremo in ne smemo ostati tiho. Pokojninska reforma vključuje vrsto škodljivih ukrepov, ki ne bodo prizadeli le sedanjih upokojencev, ampak predvsem delavce in delavke, ki imamo do upokojitve še dolgo pot. Po sedanjih načrtih nas namreč čakajo nižje osnove za izračun pokojnine, klestenje le-teh na račun vse manjšega usklajevanja z rastjo plač in inflacijo, ob tem pa še višje upokojitvene starosti … Pokojninska reforma je nastavljena na način, da bo vsaka naslednja generacija za enako delo prejemala nižjo pokojnino.
Dejstvo je, da je že zadnji dve desetletji vsaka generacija deležna slabših zaposlitvenih pogojev. Ob mirovanju pokojninskega sistema so se leta dogajale reforme trga dela: predvsem fleksibilizacija, ki je mlade podvrgla letom prekarnega dela. Na njenem vrhuncu je bilo v Sloveniji kar 70 % mladih zaposlenih na atipične načine, preko kratkih pogodb in posledično z minimalnimi vplačili v pokojninsko in socialno blagajno. Namesto rednih zaposlitev je država po nareku kapitalistov spodbujala samozaposlovanje – oblike dela, ki ponujajo slaba plačila in socialno negotovost, delavce pa najhitreje izčrpajo in hkrati od njih terjajo kritje takorekoč vseh prispevkov. Ta ista država danes tarna nad nevzdržnostjo pokojninskega sistema in prelaga breme reševanja sistema na te iste prekarizirane delavce. Jasno je namreč, komu se bo najbolj poznala širitev obdobja za izračun osnove iz sedanjih najboljših 24 let na 35 let – prav generacijam, ki zaradi prekarnih zaposlitev ne bodo mogle sestaviti niti 24 dobrih let! Medtem pa obljubljene reforme za odpravo prekarnosti še čakamo. Kot smo opozarjali ravno prejšnji teden, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve v treh letih v zvezi s tem ni uspelo sprovesti niti strategije, kaj šele konkretnih zakonskih ukrepov. Namesto odprave prekarnosti, s čimer bi tudi bistveno izboljšali kondicijo pokojninskega sistema, se ta še krepi. Negotovosti v mladosti pa se zdaj pridružuje še negotovost v starosti.
Delavci smo se z vsako dosedanjo reformo odpovedovali deležu presežkov iz rasti produktivnosti. Že danes delamo bistveno več pod bistveno slabšimi pogoji, plače in pokojnine pa se z naraščajočimi življenjskimi stroški usklajujejo s polžjo hitrostjo. Medtem lastniki beležijo vse večje dobičke in si lastijo vse večji delež presežkov, ki jih ustvarjamo delavci. Tako imamo na eni strani več revnih zaposlenih, na drugi strani pa večje povpraševanje po luksuznih stanovanjih in avtih. Ali ne bi bilo edino logično, da bi kapital, ob naraščajoči produktivnosti, prispeval več k reševanju pokojninskega sistema? Absurdno je, da smo priča ravno nasprotnemu: kapitalu ne bo treba dodati ničesar, niti ne bo ničesar dodatno prispevala država (kaj šele, da bi se morala odpovedati kakšnemu orožarskemu poslu!) – k povečanju vzdržnosti pokojninskega sistema bomo v celoti prispevali delavci sami!
Danes smo tukaj zato, da opozorimo, da pričujočemu “dogovoru” med državo, delodajalci in sindikati manjkajo vsi osnovni elementi dogovora. V tem “dogovoru” ni šlo za približevanje nasprotnih interesov, da bi se našla za vse sprejemljiva rešitev – ne kapital ne država se nista odpovedala ničemur, celoten račun je bil izstavljen delu. Takšen “dogovor” oz. kar sindikalna kapitulacija se je seveda sprejel na edini možen način: za zaprtimi vrati in brez soglasja delavstva, ki ga bo prizadel. Zato danes jasno sporočamo, da takšnega dogovora niso sprejeli v našem imenu in da se bomo z vsemi sredstvi borili proti njegovi uresničitvi. Dovolj je kompromisov na račun naše prihodnosti! Dovolj imamo dogovarjanj z delodajalci in državo brez vključevanja delavcev!